Kako se življenje lahko hitro spremeni. Vedno sem govoril, da nikoli ne bom zapustil svoje ga rodnega kraja, pa se je zgodilo ravno to.
Pravijo, da se zarečenega kruha največ poje. Drži kot pribito. Nenačrtovana selitev v mesto na naši obali je prinesla kar nekaj sprememb v življenju, posledično po so se tudi cilji in želje drastično spremenili. Nekaj časa sem živel v najemniškem stanovanju, dokaj hitro pa sem spoznal, da cene nepremičnin iz meseca v mesec rastejo, zato sem se odločil in kupil stanovanje. Kar pa je moje ostale želje prestavilo v čakalno vrsto. Prvi na seznamu želja je bil čoln. Že skoraj nujno je, če živiš ob morju, da imaš v lasti prevozno sredstvo za premikanje po vodi, čoln. Med časom na izpolnitev te želje, ki je seveda bila v največji meri povezana s financami, sem opravil tudi izpit za voditelja čolna. Ja tudi za čoln je potrebno imeti neke vrste vozniško dovoljenje, čeprav lahko čoln do štirih metrov dolžine in z motorjem do štiri konjske moči upravljaš tudi brez tega izpita za voditelja čolna.
Moja želja pa je bila imeti pravo istrsko pasaro, ki je praviloma dolga približno sedem metrov in jo poganja zunanji motor z desetimi konjskimi močmi. To je ravno prav velika barka, da se lahko brezskrbno voziš po slovenskem morju in iščeš skrivne kotičke slovenske obale, kjer je dostop možen samo s plovili. Nič turistov, nič radovednih oči, samo tišina in sprostitev. Teh kotičkov je kar nekaj, kar sem kasneje ob nakupu čolna tudi sam ugotovil. Pa še nekaj, kar mi je bilo prej nerazumljivo, sem pričel delati. Loviti ribe. Nič lepšega kot popoldan po naporni službi vzameš čoln, šestorčka in ribiške palice, povabiš najboljšega prijatelja in se odpelješ na sredino zaliva, ugasneš motor, vržeš trnek v morje in v miru ter tišini čakaš, če bo kaj prijelo, da imaš potem za večerjo. Divja sočna riba. Noro.…