Obiskovala sem srednjo trgovsko šolo in v drugem letniku smo imeli predpisano pol letno prakso. Takrat sem dobila delo v eni trgovini z živili v našem kraju, da bi bila potrebna delovna obutev ni bila, pravzaprav sem prvi dan prišla brez kakršnih koli napotkov na prakso. Tam me je sprejela šefica in mi povedala, da me bodo plačali, čeprav me ne bi bilo treba, kdaj imam malico in kakšno je moje delo.
Nato me je peljala k delavki, ki mi je pokazala moje delo. Ker so vse delavke imele isto obutev, sem bila prepričana, da je delovna obutev obvezna. Meni sicer ni nihče rekel, kako naj bom obuta, zato sem na delo prihajala v svoji obutvi. Prvi dan mi ni bilo težko delati, a drugi dan, ko sem se zbudila, sem še kako čutila boleče noge in stopala. Kasneje v službi sem se potožila delavki, da mi je smešno ker me bolijo stopala, pa mi je rekla, da zato je pri njih obvezna delovna obutev, ker je namenjena za več ur stoječega dela. Nisem vedela, kaj naj rečem, a nisem upala prositi, da bi tudi jaz imela takšno obutev. Ko pa sem doma povedala, kako zelo me bolijo noge, je mama vedela, da bo delovna obutev tista, ki mi bo bolečine preprečila. Šle sva v prodajalno z delovno obutvijo in kupila mi je pravilno obutev, kajti vedela je, da je moja praksa dolga in da bom tako delala brez bolečin v stopalih in nogah.
Kako res je to, sem videla takoj drugi dan, ko je delovna obutev bila tudi na mojih nogah. Čisto drugače je bilo delati in ko sem končala delo, me noge niso bolele. Od takrat vem, kako pomembna je delovna obutev in nič več ne gledam čudno, ko imajo delavke v službi takšno obutev, ampak enostavno vem, da jim še kako prav pride, kajti delovna obutev nima brez veze takšnega imena in ima svoj namen.
…