Ko sem prišla domov, sem videla, da na mizi ležijo zobni implantati, kar me je precej začudilo. Zakaj bi to ležalo na najini mizi. Odložila sem stvari in poiskala moža, ki ga ni bilo nikjer in še manj mi je bilo jasno, zakaj so zobni implantati, na najini mizi.
Ni mi preostalo drugo kakor, da počakam, da se mož vrne in ga takrat zaslišim z vprašanji, zakaj in kako. Odšla sem v spalnico in tam našla vse njegove stvari razmetane po celi spalnici. Sicer nikoli ni ravno dosleden s pospravljanjem, ampak tako razmetano pa še ni nikoli pustil stvari. Vedela sem, da je bilo nekaj čudnega, ampak saj to je pri njem, kar navada tako, da me ne skrbi. Ker so bili zobni implantati, precej velika ovira, da bi pojedla kosilo s pravim apetitom sem jih odnesla na polico v kuhinji, da niso bili več v mojem vidnem polju.
Sledila je priprava kosila. A srečo sem včeraj dovolj veliko skuhala, da je ostalo še za danes. Poklicala sem moža, če še zanj pogrejem kosilo, pa se mi ni oglasil. Pogrela sem le del hrane, ker je je bilo dovolj za njega ali pa zame zvečer. Še bolje bi bilo, da bi bili zame, ker se mi ne da kuhati danes. Jutri bom pa verjetno šla na kosilo kam ven.
Ko sem pojedla kosilo, sem odšla pred televizijo, da se malce odpočijem, in ko sem prižgala televizor, se je najprej prikazala reklama, kako zobni implantati, rešijo nasmeh. No, očitno se bo danes vse vrtelo okoli tega. Kar me je ponovno spomnilo na to, da me res zanima, kaj so tisti zobni implantati, ki jih je mož prinesel domov. Ampak moža ni od nikoder. Upam, da res ni bilo kaj čudnega in ima še vedno vse zobe tam, kjer morajo biti in da niso ti zobni implantati, zanj, ker jih bo kmalu potreboval.
…